Lepota iz ptičje perspektive

V zanikrnem nakupovalnem skladišču sva potem ure in ure brskali med poceni oblačili. Takrat, v času nekdanje Jugoslavije, smo čez mejo hodili s t. i. prepustnicami, naši izleti pa so bili po večini nakupovalni. Nakupovalna izkušnja je bila seveda precej bolj robata kot danes, saj o urejenih nakupovalnih središčih v slogu Palmanova Outlet Villagea takrat še ni bilo ne duha ne sluha.

V pogostih skokih čez zahodno mejo se mi še sanjalo ni, kakšen renesančni dragulj se skriva za ozkimi vrati v obzidju Palmanove. V šolah nas o tem niso učili, verjetno iz ideoloških razlogov, poleg tega pa je šele iz ptičje perspektive vidno, za kako posebno mesto v resnici gre. Palme – tako ji v furlanščini pravijo domačini – ima popolnoma simetrično obliko deveterokrake zvezde, ali če želite, mandale, kot bi verjetno pripomnili ezoteriki. Pravzaprav je »Palma Nuove« najbolj znano mesto na svetu v obliki zvezde, kar je pogruntavščina 16. stoletja, zato to italijansko mesto že od nekdaj privablja ljubitelje in raziskovalce renesanse iz vsega sveta.

Izključno v iskanju estetskih užitkov sem v to citadelo vstopila šele v zrelih letih in to na prigovarjanje znanca iz Sankt Peterburga, ki je ob cestni tabli z napisom Palmanova vzhičeno kriknil: »A to je tista Palmanova?!« Sram me je priznati, vendar se mi še sanjalo ni, da sem se leta in leta popolnoma brezbrižno vozila mimo nekoč največje in najpomembnejše vojaške utrdbe v Evropi ter edine, ki je vse od svojih začetkov ostala nedotaknjena.

Četudi je Sankt Peterburg od Palmanove oddaljen več kot 2300 kilometrov, je bil gost iz Sankt Peterburga seznanjen z izjemnostjo tega vrhunca renesančne vojaške arhitekture na severovzhodu Italije. Tolažim se, da zato, ker je bila v skladu s prvotnimi načrti tudi severna ruska prestolnica mesto v obliki zvezde. Tako zasnovana mesta sicer najdemo v kar 44 državah sveta, od Italije pa vse do Indije, zato Palmanova nemara niti ni tako posebna. 
 

Obmejno mesto številk

»Palmanova je z robatim obzidjem, samo tremi možnostmi vstopa in osrednjim Velikim trgom izjemno privlačno mesto. Znano je tudi kot mesto številk, saj temelji na številki 3. V mesto vodijo tri ceste, vanj lahko vstopite skozi troje vstopnih vrat, Veliki trg ima šest vogalov, devet pa je popolnoma simetričnih krakov zvezde,« je zgodovinar in rojeni Palmanovčan Alberto Prelli pred leti povedal v reportaži za Radio Slovenija. 

Čeprav lahko v mesto vstopite samo skozi troje vstopnih vrat – Porta Udine, Porta Aquileia in Porta Cividale – ki so povrhu vsega še precej ozka, le pogumno naprej, saj je parkiranje znotraj utrdbe brezplačno, parkirnih mest pa je dovolj za vse. Poznate še kakšno zgodovinsko središče, ki bi bilo do svojih obiskovalcev tako velikodušno? 

Mesto trdnjavo so Benečani, ki so bili takrat glavna trgovska sila, zgradili dobesedno iz nič, da bi svojo vzhodno mejo zavarovali pred Turki in Habsburžani. Gradnja vojaške utrdbe Beneške republike, ki jo je zasnoval glavni vojaški arhitekt Giulio Savorgnan, je trajala kar 200 let. Za »rojstni dan« za tiste čase izjemno revolucionarnega projekta velja 7. oktober 1593, ko so praznovali obletnico zmage krščanskih sil (zlasti italijanskih republik in španskega kraljestva) nad otomanskim imperijem v bitki pri Lepantu med ciprsko vojno leta 1571. 7. oktober je tudi praznik svete Justine, ki je zavetnica mesta.

Prva faza gradnje je trajala med letoma 1593 in 1613, drugi krog utrdbe so postavili med letoma 1655 in 1683, zunanjo linijo pa so dogradili med Napoleonovo vladavino, ki je trajala od leta 1805 do leta 1809. Celotna utrdba, ki je obdana z jarkom, vsebuje 9 ravelinov, 9 bastijonov, 9 lunet ter 18 kavalirjev in je prava umetnina beneške vojaške arhitekture. Zgrajena je iz opeke, zemlje in drugega materiala, zato je bila v primerjavi s srednjeveškimi kamnitimi utrdbami močnejša in odpornejša proti topovskim napadom. 

Piazza Grande, trg, na katerem stoji stolnica iz istrskega kamna z nizkim stolpom, ki ga zunaj obzidja ni mogoče opaziti, je kot človeško srce, ki poganja celotno mesto. Ulice kot žile tečejo od središča proti vstopnim vratom, druge ulice pa središče obkrožajo in so si vzporedne. Prečkajo jih radialne ulice. Mesto s komaj 5400 prebivalci, od katerih jih kakih 3000 živi znotraj, 2000 pa zunaj obzidja, je kot nekakšna pajkova mreža, zaradi česar se v njem mimogrede izgubiš. 

Vsega skupaj je v Palmanovi devet ulic radialnega poteka; tri tečejo od vrat do notranje koncentrične ulice, drugih šest pa od osrednjega (šesterokotnega) mesta do šestih bastionov v mestnem obzidju. Dodatnih devet ulic povezuje notranjo in zunanjo koncentrično ulico, kar pomeni, da je skupaj v mestu 18 radialnih ulic.
 

Čudovito načrtovan prostor brez življenja

V skladu s prvotnimi načrti ulice, ki vodijo do vstopnih vrat, ne bi smele biti ravne, pač pa bi morale teči cikcak, kar bi okrepilo varnost, saj bi bilo v tem primeru težje zavzeti središče mesta. Načrt so spremenili, da bi povečali udobje prebivalcev, zaradi česar mesto v vojaškem smislu ni bilo več idealno. Je bilo idealno vsaj za življenje, se C. R. van Tilburg sprašuje v seminarju z naslovom Zgodba dveh mest v renesančni Evropi – Drugi del: Utopični ideali Vallette in Palmanove, v originalu A Tale of Two Cities« In Renaissance Europe – Part 2: Valleta And Palmanova's Utopian Ideals. 

»Gre za mesto, ki je bilo zgrajeno ex nihilo, v skladu s humanističnimi in vojaškimi specifikacijami. Palmanova bi morala biti naseljena s samozadostnimi trgovci, obrtniki in kmeti. Navkljub idealnim razmeram in elegantni postavitvi novega mesta se tja ni želel nihče preseliti. Do leta 1622 so bili Benečani prisiljeni oprostiti kriminalce in jim ponuditi brezplačna prebivališča in material v zameno, da se preselijo tja.

Tako se je začela prisilna naselitev tega čudovito načrtovanega prostora, ki je brez življenja še danes. Obiskujejo ga samo radovedni proučevalci renesanse in zdolgočaseni vojaki, ki so tukaj še vedno nameščeni, da bi varovali italijansko mejo,« je bistvo Palmanove strnil profesor Edward Wallace Muir ml., profesor zgodovine in italijanščine na univerzi Nortwestern v ameriški zvezni državi Illinois. 
 

Štirje veliki 

Slavni italijanski dramatik Carlo Goldoni je v svojih Spominih o Palmanovi zapisal, »da so njena obzidja tako dobro zgrajena, da si jih iz radovednosti prihajajo ogledovat tujci, ki jo štejejo za umetnino vojaške arhitekture.« Najbolj utrjeni evropski trdnjavi so Benečani neprekinjeno vladali skorajda 200 let, potem pa so si jo podajali kot vročo žemljico. Leta 1797 so jo zasedli Avstrijci, potem jo je zavojeval Napoleon Bonaparte, od njega je šla v roke habsburške monarhije, leta 1848 je znova postala samostojna, leta 1866 pa je postala del italijanskega kraljestva. 

»V središču Velikega trga stoji vodnjak s tremi vogali. Na vodnjaku je nameščen drog, ki je gostil zastave štirih velikih: Benečanov, Francozov, Avstro-Ogrske in Italije. Lepo je opazovati, da so na spomeniku še vedno originalni zapisi iz leta 1797, ko je sem prišel Napoleon: svoboda, enakost, bratstvo,« je pojasnil zgodovinar Prelli. 

Med 1. svetovno vojno je zaradi strateške lokacije postala idealno oporišče italijanske vojske, ki je tu zgradila bolnišnice, skladišča in vadbišča, med II. svetovno vojno pa so italijanski fašisti od tukaj organizirali lov na partizane, ki so delovali na tem območju. Leta 1960 je Palmanova dobila status državnega spomenika, leta 2017 pa je trdnjava pristala še na Unescovem seznamu svetovne dediščine, skupaj s 5 trdnjavami na celini in na morju, ki jih je med 16. in 17. stoletjem zgradila Beneška republika. Med njimi so utrjena mesta Bergamo, Peschiera del Garda in Kotor, obrambni sistem Zadra ter trdnjava svetega Nikolaja v Šibeniško - Kninski županiji.  

Palmanova je bila zasnovana kot utopija v skladu z renesančnimi humanističnimi ideali, in sicer tako vojaškimi kot civilnimi. Še danes velja za idealno renesančno mesto, čeprav je bila po trditvah Ann Marie Borys, profesorice arhitekture na Univerzi v Washingtonu, vse kaj drugega od tega. »Ironično je, da Palmanovo še zdaj obravnavajo kot arhitekturni ideal, kakršne je snoval sloviti renesančni arhitekt Vincenzo Scamozzi. Čeprav mu številni še vedno pripisujejo avtorstvo, v resnici ni zasnoval Palmanove,« je Borysova pogosto zmoto razblinila v knjigi z naslovom Vincenzzo Scamozzi in horografija zgodnje moderne arhitekture. (Vincenzzo Scamozzi and the Chorography of Early Modern Arhitecture). 

Njen zaključek glede Palmanove je, »da je skozi celotno zgodovino ostala slabo naseljena in da je po obliki resda edinstvena točka na planetu Zemlja, vendar ji manjkata osebnost in šarm, ki ju ima sicer večina italijanskih mest«. 
 

Sforzinda kot prototip idealnega mesta 

V renesansi so se pojavile številne ideje o utopiji, tako na ravni družbe kot samega mesta. Utopija je veljala za kraj, kjer je vladala popolnost celotne družbe, avtor te ideje pa je bil sir Thomas More, avtor istoimenske knjige Utopija (Utopia), ki je v literarnih krogih spodbudila val navdušenja. Govorila je o fizičnih lastnostih mesta in o vsakdanjem življenju ljudi, ki so v njem živeli. V kratkem času je bilo napisanih še veliko podobnih knjig, vse pa so poudarjale enako temo: enakost, in sicer tako bogastva kot spoštovanja in življenjskih izkušenj. Cenjena je bila monotonost, ne pa raznolikost, kar je v diametralnem nasprotju s sodobnimi ideali. 

Mesto, v katerem so živeli, je bilo vedno geometrijske oblike in obdano z obzidjem, ki ni zagotavljalo samo vojaške moči, pač pa je omogočalo tudi ohranjanje in posredovanje človekovega znanja, ki je  oblikovalo vsakdanje življenje ljudi znotraj obzidja. Znanje vsake osebe je delila celotna družba in informacije niso prehajale ne noter ne ven. »Kdor pozna enega, pozna vse, saj so si vsi tako podobni,« je Moore jasen v svoji Utopiji. 

Utopične ideje je v načrt mesta prvi prelil Alberti, »prvi teoretik urbanizma v renesansi«. Sledil mu je Filarete, ki je zasnoval koncentrično mesto z vrhovi in  ulicami radialnega poteka in ga poimenoval Sforzinda – prototip idealnega mesta. 

»Da so zgradili prvo idealno mesto, kakršno je bilo Palma Nuova, je trajalo kar nekaj časa, so pa zato trdnjave v obliki zvezd zgradili v določenih delih mest, kot je bilo to v primeru Via Nuove v Genovi (1470) in katedralnega trga v Piacenzi (1460),« je profesor urbanizma Ali Madanipour zapisal v knjigi Zasnova mest razuma: temelji in okvirji (Designing the City of Reason: Foundations and Frameworks).
 

Mesta v obliki zvezd 

Zvezdne utrdbe so zagotovo eden od najbolj zanimivih vidikov Italije, kjer je celo še bolj znana od Palmanove citadela v mestu Allesandria, ki jo je kraljevina Sardinija zgradila v 18. stoletju. 

Mesta popolnih geometrijskih oblik je najboljše občudovati v digitalni obliki – kar je naravnost idealno za kovidne čase – saj se razprostirajo na ravnih površinah, zato jih je v živo težko občudovati, če ravno nimate možnosti, da bi si jih ogledali iz letala. Tudi zato so kalejdoskopski giganti več stoletij ostali prezrti, pa četudi jih imamo naravnost pred očmi. 

Eno od bolj znanih »zvezdnih mest« je Nikozija na Cipru, ki jo je zasnoval celo isti vojaški arhitekt kot Palmanovo – Giulio Sarvognan, primer idealnega renesančnega mesta pa je tudi La Valleta na Malti, ki jo obkroža znamenita utrdba St. Elmo, ki se razprostira na več kot 50.000 kvadratnih metrih. 
 

Največ »zvezd« je na Nizozemskem

Z daleč največ zvezdnimi utrdbami se ponaša Nizozemska, ki jih ima neverjetnih 97. Nesorazmerno veliko številko utemeljujejo z dejstvom, da gre za izjemno ravno državo, v kateri bi bilo težko graditi klasične trdnjave na hribu. Najbolj občudovana je v mestu Naarden, ki so jo zgradili v 17. stoletju, znana pa je tudi fortifikacija Bourtange, ki je bila postavljena leta 1593 in je ni uspelo osvojiti ne Špancem ne Nemcem. Še starejša je utrdba v Willemstadtu, najstarejšo, iz 12. stoletja, pa si je mogoče ogledati v mestu Heusden. Ne gre pa spregledati niti citadele v Briellu, ki velja za rojstni kraj Nizozemske.

Na severu se z zvezdno citadelo Kastellet ponaša tudi dansko glavno mesto Kopenhagen, na obalah Finskega zaliva na Finskem pa stoji trdnjava Hamina.

Bogata z zvezdnimi utrdbami je tudi Francija, kjer stoji Neuf-Brisach, ki je bil na francoski strani Rena zgrajen iz nič, potem ko je Francija izgubila mesto Brisach na nasprotnem bregu reke, iz tega zgodovinskega dejstva izvira tudi predpona »Neuf« (nov).

Omenjena utrdba je prav tako vključena na seznam Unescove svetovne dediščine kot del mreže trdnjav, ki jo je ustvaril Sébastien le Prestre de Vauban, največji vojaški inženir Ludvika XIV. in še en pionir zvezdne utrdbe. Zaslužen je, da je v Franciji preživelo več kot dva ducata utrdb, med katerimi velja omeniti citadelo v mestu Lille ter Vauban na otoku Belle-Île-en-Mer v Bretanji. 

Na Portugalskem si je impresivne zvezdne utrdbe mogoče ogledati v mestu Almeida v bližini španske meje, pravi dosežek vojaške arhitektura pa je tudi mesto Elvas, ki ga je varovala trdnjava iz sedmih bastijonov in dveh utrdb, s katerimi so vzhodno mejo Portugalske stoletja varovali pred španskimi vdori.

V Terezínu na Češkem, ki ga je v 18. stoletju v čast svoji materi Mariji Terezi dal zgraditi habsburški cesar Jožef II., se ponašajo s trdnjavo, v kateri je bil tako zapor kot koncentracijsko taborišče, v vzhodni Evropi pa velja omeniti še nekdanjo poljsko trgovsko postojanko Zamość, ki je ohranila večino prvotne postavitve iz 16. stoletja in je prav tako uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine. Prava paša za oči je tudi Kłodzko, zgodovinsko mesto na jugozahodu Poljske v regiji Spodnja Šlezija, šesterokotno zvezdno mesto pa je tudi hrvaški Karlovac, ki so ga Habsburžani leta 1579 zgradili kot zaščito svojih dežel pred osmanskim cesarstvom. 

V Indiji vas bo navdušila trdnjava Manjarabad, v Vietnamu pa citadela v mestu Huế, ki je bil nekoč prestolnica dinastije Nguyen in je prav tako na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Da je celotna Azija bogata z zvezdnimi utrdbami, dokazuje tudi Japonska, kjer je najbolj znana trdnjava Goryōkaku, kar v dobesednem prevodu pomeni »peterokraka trdnjava« in stoji v mestu Hakodate na otoku Hokaido, ter grad Tatsuoka v mestu Saku, ki je od morja najbolj oddaljena točka na Japonskem. 

Ogleda je vredna tudi citadela v kanadskem Halifaxu, z zvezdnimi utrdbami pa so precej dobro založene tudi Združene države Amerike, kjer nimajo samo španskih, francoskih in britanskih utrdb, pač pa tudi svoje, saj jih je ameriška vlada množično naročala po vojni leta 1812. Trdnjava McHenry v Baltimoru v ameriški zvezdni državi Maryland je navdihnila ameriško himno, daleč najbolj znan pa je zvezdni podstavek na »emigrantskem« otoku Elis v New Yorku, na katerem stoji tudi znameniti kip Svobode. 

Če imate raje kot oglede ekskluzivne nočitve z zajtrkom, nujno rezervirajte angleški hotel Zvezdni grad (Star Castle), miniaturno utrdbo, ki je bila za potrebe obrambe na otočju Saint Mary,s isles of Scilly zgrajena leta 1593, v času vladavine kraljice Elizabete. Stoji na utrjenem Garrison Hillu zahodno od mesta Hugh Town in ponuja čudovit razgled na morje in otoke. 
 

Utopija za 21. stoletje

V skladu z najnovejšimi raziskavami mesta v obliki zvezde niso samo estetsko dovršena, pač pa so tudi izjemno funkcionalna. Na nemškem inštitutu MCC (Mercator Research Institute on Global Commons and Climate Change) so v raziskavi iz leta 2019 namreč sklenili, da so zvezdna mesta najboljša možnost za podnebju prijazno urbano načrtovanje.

Prestrukturiranje krajine velikih mest je lahko ključno za uspešno podnebno politiko, saj so velike konurbacije (somestja) in njihova rast glavni vir izpustov ogljika po vsem svetu. V idealnem primeru bi morala imeti mesta obliko zvezde z dobro porazdeljenimi zelenimi površinami, da bi uravnotežili nasprotujoče si potrebe po gostih strukturah in manjših izpustih CO2, hkrati pa bi ohranili odprte prostore, ki bi se lahko spoprijeli z učinki spreminjajočega se podnebja, kot so vročinski valovi. »Naš model kaže, da je najboljši način za razvoj poselitvenega območja v obliki zvezde, ki je organizirano okoli linearnih transportnih osi in s čim več zelenja,« je zaključi raziskovalec MCC Felix Creutzig.

Utopija je v 21. stoletju dobila novo funkcijo!

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >